Preobrazba Eskimov v Mostiščarje

Dons je bil spet eden izmed mnogih ustvarjalnih dni v službi. Po kratkem raziskovanju podatkov najdenih na netu, sem nabrala skupaj material, za katerim sem pobrskala po našem skladišču, ki je prava zakladnica, pa vendar nam je včasih ob takih projektih žal za kaj smo to in to pred časom vrgli stran. Gibajoče lutke, konci jute, zajčje kože, različne debeline vrvi, školjke, usnje, in podatki, da so se prebivalci barja oblačili v živalske kože in blago iz ročno tkane ovčje volne so bili zadost, da smo tim treh sodelavk ustvarile družino avtohtonih ljubljančanov, ki so živeli na barju v letih 2000 pred našim štetjem. Seveda nam domišljija ni dopustila, da jih ne bi naredili še privlačnejše za otroške oči. Pa so nastali raznorazni modni dodatki, mal manj primerni za tist čas. Komi čakam, da bo cela scena, pravljična dežela, zaživela v trgovini.

Trubači podmežaklo

Multinacionalnost prnese tut kej dobrga. Sekal so...mislm trobl...;)

Bratec hvala ti za tolažbo, maš prav, to je čist sam zato, ker me nekje čaka nekdo boljši.

Zavrnitve so boleče, ampak so tisto kar potrebujem. Delajo me močnejšo in hkrati bogatejšo. To je življenje, ni vedno vse lepo in tko kot sami hočmo, pa zarad tega ne jokamo in prosjačmo, no ja mal že, dokler prvi šok ne mine :), enostavno je tist, kar imamo radi, treba včasih spustit. To je način, edini, ki nas bogati, edino, kar nas dela odrasle, zdrave posameznike in edini način, da najdemo srečo drugje. Oklepat se nečesa kar nima pozitivne prihodnosti, je kot srat na lastno glavo. Če hočm trpet bom še enkrat prste na žarečo špiralo prtisnla, a ne!!

Jackson je umrl. R.I.P.
Earth song, best song ever.

Zakaj nisem zmogla... se na stopnicah obrnit in it? Od zdaj naprej zmorem.

Ljubezensko delo ali napor se največkrat kaže kot pozornost. Ko nekoga ljubimo mu posvečamo vso svojo pozornost in skrb za njegovo osebnostno rast. Kadar smo pozorni do nekoga, tega človeka maramo in skrbimo zanj.

Spet en vremensko deževen dan.

Včerej sem mela fajni obisk, žensko, prijateljico z glavo na pravem mestu. Zares škoda, da nimava druga za drugo več energije in volje, al pa je zato tok fajn, ko se srečava, ker mine velik časa. Včasih dobim občutek, da sva si tko blizu, najini življenji sta si v tolikih stvareh podobni. Enkratno je, če človeka razumeš in na nek način prepoznaš sebe v njenih izkušnjah. Dve uri sta minili kot bi šlo za sekunde.

Dons pa, najbrž spet obisk, se bo še enkrat pil na moje zdravje. Bom poskrbela za romantično vzdušje z muffini in bishejem. Najlepš je vračat tistim, ki dajejo.

Spet razmišlam....sej ni kej mislt...stvari so jasne....s prtljago ali brez, nč ni drgač!

Z vsakim dnem sem bolj ponosna nase. Dobr mi gre. Postala sem drug človek. Mogoče me v pravo smer žene strah, podzavestni, ki mi ne dopusti delat drugače, kot je zame prav, ki mi daje motivacijo za boj. Pravega vzroka ne poznam, vendar mi je veliko stvari jasnejših, najpomembnejša pa je iskrenost- do sebe. Veliko bolj živim zaradi sebe, ne več zaradi drugih. Pot še dolgo ne bo prehojena, mogoče nikoli, vem pa, da nisem v slepi ulici.
Koliko stvari se je spremenilo...ne morem verjet....vidim ljudi, ki me imajo radi, niso več moji sovražniki, ne izmikam se jim, vidim vse tiste, ki bi me radi imeli radi, ugaja mi, da jih ni malo.
Vidim sebe, realno podobo v zrcalu in ne več odsev v razburkani gladini.

Dopust mam in upam vsaj na en dan sonca... joj kok sm skromna.... da grem mal baterije filat v hribe al pa na šobec, al pa kamorkol se bom že v danem trenutku odločila, kot mi je v naravi.

Zdej grem pa nardit zase "tist" zajtrk, ki je bil mišljen za dva.

Sink first to rise again...nekje na Bledu.

Prebrala sem besede, ki so se mi zelo vsedle v spomin, mogoče so ble tam samo zame, mogoče mi sporočajo, kar se vedno znova sprašujem....boljše je spustit stvari, kot pa jih celo večnost držati le za prst!....Po takem vikendu bo lažje it naprej.