Imet poštiman

Ha, a je to tist kar nas žene v lajfu, da se trudmo za službo, za partnerja, za stanovanje, za odnose, prijatle, družino, za vse skupi. Kdaj pa potem lahko rečemo, zdej mam pa poštiman lajf. Takrat, ko vse to imamo!? A pa se to sploh kdaj zgodi?! Men se zdi kot, da se men ne more. V vsem tem mozaiku, katerega celota vseh delčkov (upam)prinaša zadovoljsto in mir, men zmerej nekej sfali. Sm prepričana, da ko bi enkrat vse cilje dosegla, bi se najdl novi. Pa sem spet tm, kot prej...
Sicer pa se mi to še ni zgodil, mogoče je blo v mojem otroštvu do neke mere tako, ker se takrat niti nisem s tem obremenjevala, so se starši. Trenutno sem v enem ravnotežju, ki ni na stopnji, ki bi si jo želela. Ko izgubim eno stvar, jo nadomesti nova. Zakaj ne bi namest zamenjave šlo za pridružitev!? Pa da bi ravnožeje potem delovalo na tistih drobnih, ne tako pomembnih stvareh. Bomo vidl.