Težki časi so. Tudi te je treba sprejeti kot del svojega življenja, se z njimi sprijazniti in verjeti v to, da pridejo slej, ko prej boljši. Sprejemanje sicer ne plača računov, povrne pa vsaj malo notranjega miru. In v teh časih je težko najti moč osredotočati se na pozitivne stvari... dogodke, besede, upanje za lepo prihodnost in verjeti sanjam. Večkrat mi tudi ne uspeva, ampak kadar mi, sem ponosna nase. Naj tale trenutek tudi citiram našo bronasto olimpijko Petro Majdič:"Če zmorem jaz, zmore cela Slovenija.", ki je dokazala, da volja zares najde pot.

Kakorkoli že...učim se teka na smučeh....Kot je to z mano in novimi stvarmi, se mi je v začetku zdelo, da nikoli ne bom znala in mi nikakor ne gre. Bila sta strah in obup in jeza in žalost...,kot da bi mogla na svet pridt učena in znati vse takoj. Po prelaufanih že kar nekaj kilometrih, mi gre zmeraj boljš. Pred spusti mi še vedno naraste srčni utrip, hkrati pa se mi nariše nasmeh na ustih, ko pod klancem še vedno stojim trdno na dilcah. Ni kej, dobr mi gre, samo strah je treba premagat. Potem pa pogumno v nove zmage! Tako ali drugače...