Z vsakim dnem sem bolj ponosna nase. Dobr mi gre. Postala sem drug človek. Mogoče me v pravo smer žene strah, podzavestni, ki mi ne dopusti delat drugače, kot je zame prav, ki mi daje motivacijo za boj. Pravega vzroka ne poznam, vendar mi je veliko stvari jasnejših, najpomembnejša pa je iskrenost- do sebe. Veliko bolj živim zaradi sebe, ne več zaradi drugih. Pot še dolgo ne bo prehojena, mogoče nikoli, vem pa, da nisem v slepi ulici.
Koliko stvari se je spremenilo...ne morem verjet....vidim ljudi, ki me imajo radi, niso več moji sovražniki, ne izmikam se jim, vidim vse tiste, ki bi me radi imeli radi, ugaja mi, da jih ni malo.
Vidim sebe, realno podobo v zrcalu in ne več odsev v razburkani gladini.

Dopust mam in upam vsaj na en dan sonca... joj kok sm skromna.... da grem mal baterije filat v hribe al pa na šobec, al pa kamorkol se bom že v danem trenutku odločila, kot mi je v naravi.

Zdej grem pa nardit zase "tist" zajtrk, ki je bil mišljen za dva.

Sink first to rise again...nekje na Bledu.