BREZ NASLOVA (Untitled)

DVA VOLKOVA

Nekega večera je starec iz plemena Cherokee svojemu vnuku opisal bitko, ki se dogaja v ljudeh.

Rekel je: "Sin moj, bitka poteka med dvema volkovoma, ki živita v vsakomur od nas. Enemu je ime Nesreča. To so strah, zaskrbljenost, jeza, ljubosumje, obžalovanje, samopomilovanje in občutek manjvrednosti. Drugemu pa je ime Sreča. To so veselje, ljubezen, upanje, jasnost, prijaznost, velikodušnost, resnica in sočutje."

Vnuk je kakšno minuto premišljeval o tem, kar je povedal ded, nato pa vprašal: "In kateri volk zmaga?"

Starec mu je preprosto odgovoril: "Tisti, ki ga hraniš."

Zaupanje

Komu zaupamo? Zakaj nekomu zaupamo?Komu jaz zaupam in kdo zaupa meni?
Taka vprašanja si zastavljam kadar se zgodi nepričakovano. Me preseneti nekaj kar si niti v sanjah ne domišljam. No ja, v sanjah pa že...tam je vse mogoče.
Sem nezaupanja vredna oseba? Bi bila prijateljski odnos in zaupanje prevelika zahteva. Pa saj sploh ne postavljam zahtev....
Hecno, vsi vedo samo jaz ne. Hecno, da je treba vsako stvar vprašat? Kaj in kako sploh vprašat? Ne vem, včasih zares ne vem nič...Nikoli pa nisem in ne bom vrtala v človeka...konec koncev se vsak sam odloča kaj in s kom bo delil.

Pomladno pobarvani dnevi

Končno...sneg se je stalil, sončni žarki že imajo večjo moč in zvončki s svojim cvetenjem napovedujejo pomlad. Črnina v omari me odbija. Brskam po njej in iščem barve. Najbrž se je tudi v meni prebudila nova energija, nov zagon, volja za nov začetek, ki si ga že tako zelo dolgo želim.

Ena od stvari, s katero se srečujemo v pomladnih dneh predvsem po zaslugi velikonočnih praznikov, je zajec. V vsemogočih oblikah in materialih nam ga trgovci ponujajo na svojih policah. Pred, ne še tako dolgo nazaj, bi vse skupaj označila za kič in nepotrebno kramo, vendar se v njih skriva globji pomen. Simbolika teh malih dolgonogih uhatih živali, ki so bojazljive in strahopetne je zelo močna. Zaradi svoje želje po nenehnem parjenju, ne glede na letni čas, so simbol plodnosti in s tem tudi preporoda in novega začetka. Z moje okenske police me tako vsak dan spomni na pomladno prebujenjene, čas, ko se vse začne znova. Naj bo tako tudi tokrat....

Ratitovec- spet pozimi

S tem vzponom smo otvorili letošnjo pohodniško sezono...še kako upam, da smo jo res in, da niso bile vse skupaj le prazne besede. Konc koncev pa je vse odvisno od nas samih. Voljo in veselje smo pokazali.

Labels: mountaineering

Težki časi so. Tudi te je treba sprejeti kot del svojega življenja, se z njimi sprijazniti in verjeti v to, da pridejo slej, ko prej boljši. Sprejemanje sicer ne plača računov, povrne pa vsaj malo notranjega miru. In v teh časih je težko najti moč osredotočati se na pozitivne stvari... dogodke, besede, upanje za lepo prihodnost in verjeti sanjam. Večkrat mi tudi ne uspeva, ampak kadar mi, sem ponosna nase. Naj tale trenutek tudi citiram našo bronasto olimpijko Petro Majdič:"Če zmorem jaz, zmore cela Slovenija.", ki je dokazala, da volja zares najde pot.

Kakorkoli že...učim se teka na smučeh....Kot je to z mano in novimi stvarmi, se mi je v začetku zdelo, da nikoli ne bom znala in mi nikakor ne gre. Bila sta strah in obup in jeza in žalost...,kot da bi mogla na svet pridt učena in znati vse takoj. Po prelaufanih že kar nekaj kilometrih, mi gre zmeraj boljš. Pred spusti mi še vedno naraste srčni utrip, hkrati pa se mi nariše nasmeh na ustih, ko pod klancem še vedno stojim trdno na dilcah. Ni kej, dobr mi gre, samo strah je treba premagat. Potem pa pogumno v nove zmage! Tako ali drugače...